6 min. Občutljivost je čudovita lastnost, ki lahko človeku v življenju pogosto pomaga, vendar je lahko hkrati tudi ovira. Predvsem v otroštvu z vidika vrstnikov velja za slabost in otroci, ki so bolj občutljivi, drugače dojemajo situacije, v katerih se v času njihovega razvoja znajdejo. Kako jim pomagati premostiti težavne čase in jim pomagati, da se spoprimejo s svojimi občutji?
Ste vedeli, da kar 33% svetovnega prebivalstva tvorijo čustveno občutljivi ljudje? Ti so v svojem življenju pogosto preobremenjeni s čustvenimi in fizičnimi sprožilci in z vidika »običajnega« človeka mnoge situacije doživljajo preveč intenzivno. Hitro dihanje, solze v kotičkih oči, želodčne težave in tudi drugi fiziološki znaki so lahko tudi pri vašem otroku simptomi visoke občutljivosti.
Že takoj na začetku je treba poudariti, da je visoka občutljivost lastnost, ki ima veliko prednosti. Vodi k empatiji, samozavedanju in ustvarjalnosti. Dokler otrok ne prispe do točke, ko bo svojo visoko občutljivost dojemal kot dar, mora preiti dolgo pot, na kateri potrebuje pomoč in podporo staršev. Preberite si nekaj preprostih nasvetov, ki bodo vašim otrokom (in tudi vam) pomagali pri orientaciji v tem zahtevnem, glasnem svetu.
Ne zmanjšujte pomembnosti njihovih čustev
Občutljivi otroci imajo velikokrat občutek, da so njihove čustvene reakcije neprimerne, in to predvsem zato, ker jih njihovi starši, vrstniki in tudi učitelji jemljejo zlahka, obsojajo in jih ne razumejo. Najbolj cenjena stvar z vidika visoko občutljivega otroka je ta, da kot starš njihova občutja sprejmete, s čimer hkrati potrdite njihov obstoj. Težave, ki jih pesti, vam za vsako ceno vam ni treba reševati, v mnogih primerih zadostuje, da se z otroki odkrito pogovorite o tem, kaj doživljajo.
Namesto vprašanj (Zakaj se tako bojiš? Zakaj si misliš, da te nekdo ne mara? Zakaj misliš, da ti danes ni uspelo?) potrdite njihova čustva (Danes pa je moralo biti težko. Grdo je, da ti je sošolec rekel kaj takšnega. Naj te ne bo sram, če se česa bojiš, tudi mene je kdaj pa kdaj strah.) S to tehniko boste pri otrocih začeli postopek soočanja s težjimi situacijami, skupen pogovor pa jih bo pomiril in postopoma se bodo naučili, da njihova občutljivost pravzaprav ni nič slabega.
Ključnega pomena je, da otrokovih čustev ne ignorirate in jih ne podcenjujete. Če otroci že v rosnih letih ne razvijejo nekakšnih orodij za soočanje s težavnimi situacijami, se lahko v puberteti in odraslosti v takšnih primerih nagibajo k manj zdravim in neželenim rešitvam. Otrokom dajte vedeti, da se lahko v težkih časih zmeraj obrnejo na vas in jim hkrati razkrivajte tudi svoja lastna čustva.
Ne izogibajte se poimenovanju občutkov
Identifikacija in poimenovanje čustev lahko otrokom izrazito pomagata pri nadzoru njihovega čustvenega doživljanja. Naučite jih besed, s katerimi poimenujejo svoja čustva in si skupaj z njimi ustvarite scenarije, v katerih boste te občutke doživljali skupaj z njimi. Če opazite, da se vaš otrok zapira sam vase in neha komunicirati, premislite, kaj bi lahko bil vzrok za to vedenje. Lahko je na prvi pogled malenkost, le sprememba rutine, ki jo otrok težje sprejema. Je navajen za zajtrk pojesti kos kruha, vi pa ste mu danes ponudili štručko? Tudi takšna malenkost lahko vodi k preobčutljivi reakciji, na katero se je treba odzvati in otroka vprašati, v čem je težava.
Manjši otroci se lahko česa sramujejo ali pa ne vedo, kako svoja občutja verbalno izraziti. Pri njih lahko uporabite neverbalne načine komunikacije, na primer ilustrirane kartice s čustvi, otroške knjižice ali pa preproste risbe obrazov, ki ponazarjajo osnovna čustva. Otrokom lahko postavljate vprašanja, na katere zadostujejo odgovori tipa ja, ne, mogoče, ali ne vem. Na prvi pogled se to zdi nepomembno, vendar vas pravilno zastavljena vprašanja lahko na koncu privedejo k sami srži problema.
Pripravite se na vse
Visoko občutljivi otroci iščejo rutino, saj z njo točno vedo, kaj lahko pričakujejo. Je vaš prvošolček prestrašen zaradi prvega šolskega dneva, vi pa ne veste, kako ga pomiriti? Povežite se z njegovo bodočo učiteljico in jo prosite za pregled prostorov, v katerih bo vaš učenec preživljal večino časa. Otrok se bo seznanil z novim okoljem in bo pred nastopom v šolo bolje pripravljen na to, kar ga čaka.
Mnogi čustveno občutljivi otroci neradi spoznavajo svoje vrstnike, saj je bojijo njihovih reakcij in tega, kaj si o njih mislijo drugi. Ta strah muči tudi odrasle. Če se vaši otroci znajdejo v taki situaciji, bodo pomagale dihalne vaje ali nežni gibi, na primer igra s plastelinom ali stiskanje mehke žogice iz pene. Z mnenjem drugih se v življenju sreča vsak, vendar si mnenja, ki so namenjena neposredno njim samim, dobro zapomnijo. Otrokom poskusite vcepiti, da je to, kar si ostali mislijo o njih, problem drugih in ne vašega otroka.
Ustvarite varen prostor in meje
Visoko občutljivi otroci sprejemajo iz okolja več informacij, ki jih hkrati bolj prizadenejo in jih analizirajo. S tega razloga je pomembno, da za otroke doma ustvarite varno okolje in postavite določene meje. Ali vaš otrok nove informacije, ki mu povzročajo tesnobo, črpa iz spleta? Določite prostor v vašem domu, kjer bo prepovedana uporaba telefona in računalnika in če bo ta prostor dnevna soba, v otrokovi prisotnosti ne prižigajte niti novic. Z otroki se dogovorite, da ob določenem času pregledate novice iz sveta skupaj, izven tega časa pa se posvečajte nečemu drugemu.
Preobčutljive reakcije lahko povzroči ogromno različnih sprožilcev, ki so jim otroci čez dan izpostavljeni. Otrokom v enem dnevu ne načrtujte preveč dejavnosti, saj lahko to na koncu dneva privede do težav s spanjem. Če veste, da vašega otroka čaka športni trening ali celo tekma, potem zvečer ne načrtujte na primer družinskega praznovanja. Otroci potrebujejo počitek, si načrpati energijo in dati svojim občutkom prostor za obdelavo. Če bodo otroci (ne le visoko občutljivi) čez dan v 110 % preobremenjeni, ne bodo imeli časa za soočanje s svojimi čustvi in jih lahko ti na koncu premagajo.
Delajte na disciplini
Visoko občutljivi otroci intenzivno dojemajo licemerstvo in moralno vedenje ter se v mnogih situacijah sprašujejo, ali je kaj pravilno, zakaj, in zakaj se je nekdo vedel tako, kot se je. Te lastnosti pa gredo z roki v roki tudi s samokritičnostjo, ki ni zmeraj upravičena in je glede na vidik starša lahko videti pretirana. Samokritičnost je treba torej prilagoditi tudi možne kazni in imeti v mislih tudi to, da se bodo za svoje napake in razočaranja otroci kaznovali tudi sami. Želite otroku prepovedati uporabo tablice? Ne govorite mu, da ste mu tablico vzeli zato, ker je poreden. Poskusite drugače: Tablico ti vrnem, ko dokončaš domače naloge. Tablico boš dobil nazaj, ko izpolniš svojo obljubo in si lepo pospraviš sobico.
Vsaka kritika, kazen ali negativna pripomba lahko pri visoko čustvenih otrocih zasidra veliko globlje in v njihovih mislih ostaja več let. Še posebno nevaren je občutek sramu, ki lahko pri otrocih povzroči blokado in jih odvrne od mnogih dejavnosti, pri katerih bi uspevali. Visoko občutljivi otroci občutijo vsa čustva na polno in sram še toliko intenzivnejše. Če morate svojega otroka okarati ali kaznovati, tega ne počnite v javnosti in nikakor ne pred vrstniki in prijatelji. Raje se z njim pogovorite in mu dajte priložnost, da svoje vedenje popravi.
Visoka občutljivost še zdaleč ni slaba lastnost, je bolj kot ne, nerazumljiva. Svoje čustveno občutljive otroke naučite upravljati z njihovimi čustvi in jim v težkih časih nudite oporo. Zahvaljujoč temu bodo z njih zrasli odrasli, ki bodo s svojo občutljivostjo pomagali drugim.
