6 min. Mnogim staršem se zdi samoumevno, da njihov dojenček v njegovih prvih mesecih življenja spi v njihovi sobi. Še več, v obdobju dojenja je to za mamice tudi priročno, saj bi bilo ponoči večkratno premikanje iz spalnice v sobo kar naporno. Slej ko prej pa začne biti skupno spanje v istem prostoru staršem in tudi njihovim otrokom moteče.
Pomembnosti spanca ne bi smeli podcenjevati, saj igra vodilno vlogo pri pravilnem fizičnem in psihičnem razvoju otroka. Spanca ne bi smeli zanemarjati niti starši, saj je to njihov vir energije za vsak nov dan.
Pri nas je pogosta rešitev otroška posteljica ali zibka, ki je začasno nameščena v spalnici staršev. Mamica in očka imata tako lasten prostor za sprostitev in h krati nadzor nad malim novorojenčkom.
V lastni sobici od malega?
Zanimivo je, da imamo v zahodni civilizaciji večjo navado oddaljevati zasebni prostor staršev od otroškega. Nekateri narodi, na primer Francozi, pustijo novorojenčke spati v svojih otroških sobicah že od majhnega, pogosto že od drugega meseca starosti dalje. Najmlajši se tako navadijo na svoj lasten prostor že v zgodnji starosti in jim kasneje ni treba doživljati psihično zahtevnega premika v otroško sobo.
Po drugi strani pa je to zahtevnejše zaradi dojenja ali pa možne malčkove bolezni. Nekateri psihologi svetujejo, da lahko po tej rešitvi posežete v primeru, da se otroška soba nahaja v bližini spalnice staršev.
Pri nekaterih malčkih se prvi poskusi osamosvojitve od mamice kažejo že v obdobju poldrugega leta do treh let otrokove starosti. Seveda pa je vse popolnoma normalno, če vaš otrok to izkusi veliko kasneje. Če k tej spremembi pride v času, ko malček na to še ni pripravljen, lahko to privede celo do psihičnih posledic. Otrok se pogosto odzove s tesnobo, je prestrašen, lahko tudi agresiven in razdražljiv.
Iz psihološkega stališča bi morali vašega angelčka v lastno otroško sobico preseliti že pred njegovim odhodom v šolo, torej najkasneje v 6. letu starosti.
Ne trudite se z izgovori, da s to spremembo odlašate, ker veliko delate in želite zato s svojim otrokom preživeti kar največ časa, tudi zjutraj, ko se zbudite. Raje se trudite najti dovolj skupnih trenutkov za igro ali pogovor s svojim malim princem ali princesko takrat, ko bosta to resnično potrebovala. Zapomnite si – spanec bi moral pripadati samo vašemu otroku, ko se prebudi pa lahko priteče k vam v posteljo.
5 razlogov, zakaj bi morali otroci spati sami
- Če dopustite, da vaš otrok spi pri vas v spalnici, s tem za kakovosten spanec prikrajšate sebe in tudi njega. Malček raste in vse večji kot je, bolj se odrekate udobju v postelji. H krati je vedno težje uskladiti vaš in njegov spalni režim.
- Premagovanje strahu pred temo, strašili ali izmišljenimi tatovi in spati celo noč v lastni sobici tudi brez vaše prisotnosti, bo vašemu otroku dalo veliko mero samozavesti, imel bo občutek, da se lahko zanese nase in bo s tem lažje premagoval večje ovire v življenju. Da bi ta občutek še spodbudili, ga ne pozabite pohvaliti, kako dobro mu je to uspelo.
- Otroci se med seboj radi primerjajo. Da spi povsem sam, je junaško dejanje. Nasprotno pa se otroci, ki stalno spijo pri svojih starših, pred prijatelji nemalokrat sramujejo in se počutijo manjvredni.
- Spanec v lastni sobi pripravlja otroka na naslednje velike korake, kot so na primer dnevi, ki jih ne bo preživel doma. Če se vaš deček ali deklica ne more odlepiti od vas, to bistveno omejuje otrokove zmožnosti za nova prijateljstva in bodoče dogodivščine.
- Vaši otroci se bodo naučili, da tudi starši potrebujejo zasebnost – spalnica je prostor za odrasle, medtem ko je otroška soba njegov lasten teritorij.
Kako narediti pri korak?
Čeprav se bojite, kako bo vaš otrok doživel to spremembo, je nikoli ne najavljajte. Pomembno je, da ste svojemu malčku vcepili dejstvo, da mu zaupate.
Če ste se odločili za spremembo bodite potrpežljivi in ne popustite. Osnovna napaka je, da jokajočega otroka spet spustite v zakonsko posteljo. Čeprav v tistem trenutku mislite, da mu pomagate, na dolgi rok celo neprijetno situacijo še podaljšujete. Psihologi trdijo, da z vrnitvijo k skupnemu spancu v eno sobo ali zakonsko posteljo, pri svojem otroku le krepite njegove strahove, rušite njegovo samozavest in zaradi tega bo vsak poskus še hujši.
Če začne otrok ponoči kričati, ga pojdite pogledati, ga utišajte, objemite, z njim v sobici ostanite še nekaj trenutkov, da bi ga prepričali, da ste blizu in da je vse v redu. Potem pa se vrnite v spalnico.
V prehodnem obdobju bi vam morda v otroški sobi prav prišel kavč, ki se raztegne ali dodatno ležišče – za primere, da bi v prvih dneh morali preživeti dlje časa z otrokom, uporaben pa bo tudi med dojenjem. Zanj boste hvaležni tudi takrat, ko bo vaš malček zbolel in boste morali narediti izjemo in se za celo noč preseliti k njemu.
Ne pritiskajte na otroka, ampak ga motivirajte
Dobra priložnost, kako otroku predstaviti sobico je preselitev v novo stanovanje ali hišo. Do tega pogosto prihaja prav v obdobju, ko začne biti prostor prvega stanovanja mladoporočencev s prvim otrokom pretesen. V okviru premestitve bo vaš malček najlažje sprejel novo situacijo, saj bo to novo tudi za vse druge člane družine.
Če pa takšne priložnosti nimate, si izmislite ustrezno motivacijo – to je lahko njegova lastna otroška soba. Otroku je treba v prvi vrsti ustvariti varno okolje, ki bo zanj h krati prijetno in vabljivo. Ne pozabite mu razložiti, zakaj je odlično imeti lastno sobo za igranje in spanje.
Otrokom zelo pomaga, če jih vključite v opremljanje njihove prve sobice. Dovolite jim, da si sami izberejo vse detajle – barvo, dodatke ali samo posteljo. O tem, kako opremiti otroško sobo, lahko preberete v našem članku.
Z vidika varnosti je osnovna kakovostna postelja, ki jo na začetku lahko opremite z varovalom ali varnostno pregrado. Če je otrok še manjši, mu lahko priskrbite elektronsko varuško. V posteljico nikoli ne dajajte preveč blazin ali velikih in težkih odej, v katere bi se otrok lahko zapletel.
Najmlajšim pomaga tudi to, da jim ponoči pustite napol odprta vrata ali prižgete luč z medlo svetlobo, ki zanje v temi predstavlja oporno točko. Lučka ima lahko podobo nekakšne živalce, veselih barvnih kroglic, zvezdic ipd. Prav tako prijetno vzdušje ustvarjajo tudi igrače za v posteljico, ki dajejo različne melodije in pripomorejo k temu, da otroci lažje zaspijo.
Otroka nikoli ne premeščajte v njegovo lastno sobo, če je bolan ali pa mu rastejo prvi zobki in niti v obdobju, ko prenehate z dojenjem. Stresna izkušnja novega okolja bi lahko še povečala in priklicala travmo.
Nasveti in triki izkušenih staršev
Če ne želite uvesti spremembe preveč hitro, otroka prve dni pustite v sobici med popoldanskim počitkom. Vaši otroci se bodo tako lažje privadili na oddih brez staršev in se tudi ponoči ne bodo toliko bali, saj bodo spali v znanem okolju.
Če ne veste, kako bi otroka prepričali, da ne bi vsakič končal v vaši zakonski postelji, se obrnite na njihove plišaste prijatelje. Otroka na primer prepričajte, da bi "pliškoti" želeli, da bi kdo z njimi spal v sobici, saj se ponoči bojijo in potrebujejo nekoga, ki bi jih branil.
Če vaš malček nosi igrače v zakonsko posteljo, mu povejte, da to njegove male prijatelje strašno moti – saj je vendar jasno, da se nočejo stiskati v eni postelji s "tastarimi", ki po vrhu še grozno smrčijo.
Izkoristite otroško domišljijo, ki deluje s polno paro, pa če gre za strah ali navdušenost. Otroke nagovorite, da imajo v sobici dobre vile, pravljične junake ali zveste angele, ki jih stražijo in branijo pred vsemi nepridipravi. Verjemite, malčki so sposobni verjeti tudi dobrim predstavam, ne le tem slabim. :-)
Če poznate trik, ki je deloval v primeru vaših malčkov, delite svoje izkušnje in prigode tudi z drugimi mamicami!
