4 min. Imate občutek, da se vaši otroci neprestano gibajo, se vrtijo na stolu, se kar naprej nekaj igrajo, vi pa jih kar naprej prosite, naj se vendar usedejo in začnejo učiti? Morda delate napako. Odgovor na vprašanje, zakaj, najdete v naslednjih vrsticah.
Usedi se, ne tekaj okoli in se končno začni učiti! To ste verjetno otrokom zabrusili že večkrat, zagotovo pa ste to v otroštvu tudi sami slišali. Ste se morda kdaj vprašali, ali je to sploh pravilna tehnika učenja? Strokovnjaki so to naredili za vas in ugotovili, da je ravno gibanje prvi korak do učenja. Z aktiviranjem telesa aktivirate tudi um, in to velja tako za odrasle kot za otroke.
Gibam se, torej mislim?
Starši in tudi učitelji živijo v prepričanju, da se otroci na čtivo osredotočijo le tedaj, ko negibno sedijo v tišini. Različne raziskave pa so pokazale, da temu ni ravno tako – ampak nasprotno. Da bi se v možganih aktiviral center za učenje (in razmišljanje), se mora telo najprej razgibati in se povezati s svetom. Ravno zato učenci, ki med šolskim procesom delajo z različnimi pripomočki, orodji in materiali bolje razumejo snov in predvsem abstraktne pojme, kot je na primer gravitacija ali nenazadnje ulomki.
Zahteva, da morajo učenci med poučevanjem mirno sedeti v resnici zvišuje njihovo kognitivno obremenitev in tako obremenjuje tudi um. Osredotočenosti in utišanju telesa morajo nameniti več energije kot pa na primarno nalogo, kar, z drugimi besedami, odvrača njihovo pozornost od učenja. Tiho in negibno sedenje zato verjetno ni najboljša učna metoda, bodisi v šoli ali doma.
Zagotovo ste že slišali (ali pa celo sami rekli) stavek v smislu »Grem na sprehod, moram malo razmisliti«, in to ni naključje. Hoja poleg telesa razgiba tudi um, zato se nekateri študenti med pomnjenjem čtiva raje sprehajajo.
Vsako gibanje telesa prikliče občutke, ki jih um potem zbira, analizira, jim prireja pomen in vrednotenje, ki temelji na prejšnjih izkušnjah. Morda se sliši zapleteno, vendar je na koncu povsem preprosto. Naučeno si zapomnimo zahvaljujoč gibanju – pisanje je prav tako gibanje, shranjeno v določenem delu možganov, enako kot varno prehajanje ceste.
Pomembnost gest
Ne le gibanje celega telesa, ampak tudi same geste so potrebna uporaba telesa za razmišljanje in učenje. Geste pomagajo govorcem oblikovati misli v besede, še preden jih izgovorijo. Z gesto učenec izrazi, da snov razume, še preden matematično rešitev oblikuje z besedo. Zahvaljujoč temu pedagogi bolje razumejo svoje učence in pri njih vidijo napredek pri dojemanju pojmov še pred interpretacijo dane geste v besedni izraz.
Tudi navadno kimanje, ki pomeni soglašanje, da učitelju vedeti, da učenec razume vprašanje in v glavi ravno oblikuje odgovor. Geste pa uporabljajo tudi učitelji, ne le učenci. Predavatelj s pomočjo gest bolj učinkovito pojasni zahtevnejše koncepte, saj s tem gibom poudari abstrakcijo in izrazu daje še drugo obliko, ne le besedno.
Pripravljeni, pozor, gibanje!
Poslovite se od negibnega sedenja med pisanjem domačih nalog ali učenju na pamet. Naslednji nasveti bodo izboljšali učni proces doma in tudi v šoli:
- Naj gibanje med učenjem postane navada, in to ne le med odmori. Na primer, pri uri biologije si bodo otroci snov veliko bolje zapomnili, če se bodo učili med sprehodom po gozdu in bili tako neposredno v kontaktu z vsemi drevesi in rastlinami, ki si jih morajo zapomniti.
- Ne obsojajte otrok, če se med učenjem igrajo z različnim predmeti. Igra s peresom, svinčnikom ali drugim pripomočkom morda otrokom pomaga, da se lažje osredotočijo na snov, saj to početje morda zanje ni zabava.
- Otroke spodbujajte pri uporabi gest in jih tudi sami uporabljajte. Italijani pri tem zagotovo nimajo težav, ostale države pa so pri uporabi gest še bolj konservativne.
- Povprašajte otroke, kako se počuti njihovo telo, s čimer bodo pokukali v svoj čustveni svet in se lažje navadili na učenje. To vprašanje je pri meditaciji povsem običajno, zakaj ga torej ne bi prenesli tudi v učenje?
- Otrokom dajte priložnost, da uporabljajo različne pripomočke, ki bodo njihovo telo vključili v učenje. Učna snov bo sicer ostala enaka, spremenil pa se bo način, s katerim jo bodo otroci vsrkali in kako se bodo sami vključili v učno uro.
- Poučevanje preselite ven (če ste učitelj) ali pa zamenjajte okolje poučevanja. Nova perspektiva bo pri otrocih naredila čudeže, v njej bodo našli veliko motivacije in z novim okoljem povezali tudi učno snov, ki jo bodo kasneje (na primer na ustnem in pisnem preverjanju) hitreje rešili.
Kaj torej vse to pomeni? Otrokom dovolite, da se gibajo in jih ne silite, da med učenjem sedijo negibno in v tišini. Tudi sami se v službi zagotovo poigravate s pisalom, se praskate za ušesom, se igrate z lasmi ali brki, stiskate žogico ali pa z nogo tapkate v svojem ritmu. Ti vsi in tudi številni drugi gibi pomagajo otrokom, da se lažje osredotočijo na učenje in si lažje zapomnijo nove informacije. Negibno sedenje z maksimalno koncentracijo na učno snov zato ni zmeraj ključ do uspeha.
